Novice

Intervju: Mitja Herga, Puklavec Family Wines

Šipon je največkrat nagrajena sorta na Decanterju

Mitja Herga je na čelu kleti Puklavec Family Wines vse od leta 2009, ko se je odprlo novo poglavje jeruzalemsko-ormoške zgodbe. V tem času so korenito zamenjali asortima, litrskega programa je vse manj, vse več pozornosti pa namenjajo vinom iz premijskega in super premijskega razreda. Z glavnim enologom in direktorjem kleti smo se pogovarjali o vzponih in padcih vinorodne dežele Podravje, vinskem turizmu in vplivu podnebnih sprememb na sortni nabor te največje slovenske vinorodne dežele. 

»V Podravju je še danes zasajena več kot polovica vseh slovenskih vinogradov, na dobrih osem tisoč hektarjih. Na žalost pa te površine vztrajno upadajo. Ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja podravski vinarji niso zaznali sprememb, ki so se dogajale v vinskem svetu, zato so potrebovali kar nekaj časa, da so se pobrali,« razlaga Herga.
Foto: Aleš Beno
Podravje je bilo še pred 25 leti vodilna vinska dežela v Sloveniji, tudi v Ljubljani so se prodajala štajerska, in ne briška vina. Kaj se je zgodilo potem?

Do leta 1998 so podravski vinarji nekako diktirali dogajanje na slovenskem vinskem trgu. Imeli so kupca in stil vina, ki se je vlekel iz sedemdesetih let. To so bila polsuha vina, tudi polsladka v nekem segmentu, torej vina s preostankom sladkorja. Čeprav je prihajal nov stil suhih vin, niso čutili potrebe po prilagajanju in so vztrajali pri arhaičnem stilu vina. Primorska na drugi strani, ki je pogledala tudi prek meje, je dobila zagon in se prilagodila svetovnim trendom. Roko na srce, ta primorska vina so bila tudi bolje definirana, bolj čista, bolj natančna. Ko so se začeli podravski vinarji po prelomu tisočletja zavedati, da jim trg vztrajno upada, niso imeli znanja iz marketinga, tudi v enologiji niso naredili vseh potrebnih korakov. Prevladovala je stara šola. Žebelj v krsto pa jim je zabil letnik 2002, ki je bil velik količinsko, a katastrofalen v smislu kakovosti. Takrat velike kleti niso več vedele, kako se obrniti. Manjkal pa je zasebni zagon. Ljudje so bili uspavani. Vinogradniki so bili navajeni, da pridelajo grozdje in ga peljejo v velike kleti. Ko je začela velikim kletem prodaja upadati, toliko grozdja niso več potrebovale, vinogradniki pa niso vedeli, kako in kaj.
 
Zanimivo, Kupljen in Čurin sta bila prva zasebna vinarja – ne samo v Sloveniji, ampak v vsej Jugoslaviji.

Res je, ampak onadva sta bila povsem neka druga generacija, ki je začela v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Vmes pa ni bilo nikogar, ki bi potegnil v osemdesetih ali devetdesetih. Vinogradniki so živeli lagodno, cene grozdja so bile zelo dobe in ljudje niso videli potrebe, da bi vlagali v klet in se s tem ukvarjali.

Po streznitvi pa so se vendarle pojavili novi zasebni vinarji.

Vinarji so spoznali, da je treba spremeniti stil vina. Pogumno je bilo, da so zavoljo tega povabili tudi tuje strokovnjake – tako v vinograde kot v kleti. Potem so se začeli premiki v ormoški kleti z Danilom Šnajderjem in v Ptujski kleti pod taktirko Bojana Kobala. Pojavil se je tudi Zlati grič. Malo pozneje so se pojavili fantje iz okolice Maribora – Gaube, Valdhuber in drugi. V mariborskem delu, kjer se je kriza pojavila najprej, so tudi najprej odreagirali. Haloze se šele zdaj pobirajo. Morale so pasti v brezno, da se zdaj dvigajo kot feniks iz pepela. Gross dela fantastična vina, Kobal gre v pravo smer, tukaj je Zajc in veliko mladih fantov. Zaostajamo pa v Ljutomersko-Ormoških goricah, tu še zdaj ni nikogar, ki bi se dvigoval. So tisti, ki so bili prej, a novih obrazov ni. Hvala bogu imamo Verus. In Dveri-Pax dobro peljejo zgodbo. Oni imajo vendarle večino vinogradov v Jeruzalemu. Trenutno me najbolj navdušujejo fantje severno od Maribora – okrog Svečine. Steber stabilnosti pa je seveda že dolga leta klet Radgonske Gorice s svojo specifično pridelavo penečega se vina, ki je unikum na območju Slovenije.

Kaj pomenijo klimatske spremembe za sortni nabor Podravja? Sauvignoni, na primer, menda več niso tisto, kar so bili.

Od leta 1970 se je povprečna temperatura dvignila za dve stopinji Celzija. To je ogromno. Za sauvignon so bile nekoč primerne južne lege, danes se vinogradi zasajajo na vzhodne, ki niso tako tople, in na tla z več vode. Aromatično so sauvignoni spremenili tipiko. Medtem ko so jih včasih zaznamovali bezeg, pasijonka in zelena paprika, gredo danes marsikje tudi v ribezove note, kar ni značilnost podravskih sauvignonov. Zelene paprike nikjer več ne najdeš, kar ni nujno slabo. Druga sorta je renski rizling. To je sorta hladnega podnebja in danes je na trtah veliko sončnih ožigov, kislina mu prehitro upade, zato nima več tiste mineralnosti, kot bi jo moral imeti. Danes ni več kralj podravskih vinogradov. Na drugi strani pa se chardonnay počuti veliko bolje kot kadarkoli, muškati prav tako. Tudi sivi pinot se dobro počuti. In seveda šipon.

Podravje delimo na Štajersko Slovenijo in Prekmurje. Prekmurje je tako ali tako zgodba zase, ampak tudi v okolišu Štajerska Slovenija najdemo ogromne razlike.

Težava Podravja je, ker ima zelo veliko različnih rastišč. Haloze so dokaj lapornate, fantastične za sauvignone, muškate in šipone. Lege so res ekstremne, a dajejo vrhunsko kakovost. Jeruzalem je najtoplejši del okoliša Štajerska Slovenija. Grozdje dozori približno 14 dni prej kot v Svečini. Omogoča pa Jeruzalem ogromno raznovrstnost. Na severu ima lahka, peščena tla, kar je dobro za modri pinot, chardonnay in drugo. Ima del izjemno težkih tal na vzhodu, kjer je čista ilovica, del pa sestavljajo lapornata tla. Tod se lahko pridelujejo vse sorte. Slovenske gorice smo tako rekoč izgubili, saj v njihovem osrednjem delu praktično ni več vinogradov. Zanimiva so tla okrog Slovenskih Konjic, tam je fantastičen lapor, kjer lahko pridelaš izjemno sočne chardonnayje. Take ima, na primer, Sanctum. Zlati grič ima tu zanimiv položaj. Pozna pa se, da so noči malo hladnejše, to je vpliv Pohorja. Sami obronki Pohorja pa so zelo pisani, čudoviti so za sauvignone, čeprav je topleje, kot je bilo včasih. Ostane nam še Svečina – tam so za aromatiko najboljše lege, ker so hladnejši del Podravja. Za Prekmurje pa vsi pozabljamo, da je to najbolj suh del Slovenije. Če vzamemo Goričko: Marof je pravilno identificiral Goričko s chardonnayjem. Od rdečih sort imajo frankinjo, a prav bi bilo, da razmislijo tudi o kaki sorti, ki danes v Podravju še ni dovoljena.

Na Primorskem so tako veliki kot mali vinarji sprejeli neke vrste konsenz o sortah. V Istri sta glavni sorti malvazija in refošk, v Brdih rebula, na Vipavskem prav tako rebula poleg avtohtonih zelena in pinele. Zaščitnih znak Krasa je teran. Kako pa je v Podravju?

Podravje ni bilo sposobno identificirati potenciala. Eni pravijo, da je to sauvignon, drugi šipon, tretji stavijo na muškate … Res je, da ima Podravje širok sortni nabor, zato se nihče noče ničemur odreči. Mislimo, da smo lahko v vsem najboljši, a to seveda ni res. Treba se je specializirati in razvijati zgodbo. Vzemimo na primer šipon, ki je dandanes na trgu nerazpoznaven. Zadnja leta so ga sicer začeli odkrivati v gostinstvu, ker je nekaj kleti začeli pridelovati res dobre šipone. A če greste med vinogradnike v Podravju, bodo ti rekli, da je treba delati šipon polsuh ali posladek. Ni definiranega stila. Primorska je to izredno dobro naredila pri refošku. Mislim, da pri vinarjih še vedno primanjkuje znanja. Ne govorim o uglednih vinarjih, ampak o povprečnih, ki jih je ogromno.

Šipon je gotovo zgodba, ki ima največjo perspektivo. Kaj pa druge lokalne sorte?

Šipon je prav gotovo prva sorta za razvijanje, kar se dokazuje tudi v tujini. Naj bo to Gross, ki je na Decanterju dobil za šipon že dve platinasti medalji, ali pa mi (Puklavec Family Wines, op. p.), ki smo prejeli eno. Dejstvo je, da je šipon največkrat nagrajena sorta na Decanterju, ko govorimo o najvišjih medaljah. Tu ne smemo pozabiti na Čurina in njegova ledena vina. Malo je nerazumljivo, zakaj se tega vsi skupaj ne lotimo in razvijemo do popolnosti. Imamo sicer tudi ranfol, rizvanec, zeleni silvanec in druge sorte, za katere pa menim, da nimajo toliko potenciala. Osebno bi stavil na šest sort: rumeni muškat in traminec, ki sta v Podravju od vedno, potem so tu še šipon, sauvignon, sivi pinot in chardonnay. Če nam bo nekoč uspelo razviti primerne klone, tudi renski rizling. Pri rdečih sortah prihodnost prav gotovo pomeni modra frankinja. Čakam pa tudi na eksplozijo modrih pinotov. Za to je za zdaj še manko znanja predvsem v vinogradništvu. To je zelo muhasta sorta, ki ne pozna bližnjic pri pridelavi grozdja. Velika priložnost Podravja pa so seveda peneča se vina. Imamo enkraten potencial, ki ga nekateri že s pridom izkoriščajo, drugi pa se počasi lotevajo in že kažejo prve zares dobre rezultate.

Kaj pa se dogaja z vinskim turizmom v Podravju?

Ljudje v Podravju pozabljajo, da je vino predvsem emocija. In kje boš emocijo najbolj doživel? Pri vinarju, v vinogradih in kleti. Tam se vino lahko tudi najbolje proda. Svečina je v tem segmentu veliko naredila, tudi Protner. To je postala že mala destinacija. Še zdaleč ne kot Goriška brda, ampak začetek je. Preostali deli Podravja capljajo zadaj. Dogajajo se premiki v Halozah in jeruzalemskem delu. Projekt Jeruzalem Slovenija dela v zadnjem letu s polno paro. Povezovanje in skupna promocija vinarjev in drugih ponudnikov se ustvarja, kar pomeni, da se vzpostavlja osnovna infrastruktura. Kot sem že prej omenil, pa potrebujemo tudi nove, mlade vinarje, ki ne bodo živeli od prodaje špricarja.
Intervju je bil objavljen v novem magazinu hiše dobrih vin Koželj, Wine Magazine 2019. Novinar: Vanja Alič, Finance, O vinu

Favourites

Starostna omejitev

Vsebina spletne strani je zaradi ponudbe
alkoholnih pijač namenjena polnoletnim osebam.