Novice

Zaradi sladkih vin in cvička je Posavje dolga leta stagniralo

Zaradi sladkih vin in cvička je Posavje dolga leta stagniralo

Šturmovi iz Železnikov v Beli krajini so vedno premikali meje. Mimo pravilnikov so zasadili sorte, ki so prav po njihovi zaslugi postale steber današnjega belokranjskega vinogradništva. Otmar Šturm starejši je »kriv«, da je danes rumeni muškat priporočena sorta, njegov sin Otmar mlajši, ki je prevzel vajeti kleti pri rosnih 21. letih, pa je zaslužen, da je dobil domovinsko pravico v Beli krajini tudi traminec. Z njim smo se pogovarjali o perspektivi vinogradništva v vinorodni deželi Posavje, o prekletstvu cvička in o sortah, ki bi jih veljalo postaviti v ospredje.
»Izhajamo iz regije, kjer kraljujejo metliška črnina, cviček, bizeljčan, se pravi velika vina, ki so velika po svoji siromašnosti. Ne kritiziram, ampak tako pač je z današnje perspektive. Njihova odlika je, da so tanka, mehka, pitna vina za vsak dan,« je uvodoma povedal Šturm.
Dežela Posavje je razdeljena na tri okoliše, s tem, da se belokranjski, od koder prihajate, kar precej razlikuje od preostalih dveh.

Največja skupna točka je to, da sodimo v isto deželo. Bela krajina, na primer, nima toliko alpskega vpliva, več je toplih, tudi vročih dni. Zato so tudi vina malce drugačna. In imamo več vin premium razreda kot Dolenjska in Bizeljsko. Od sort so glavne modra frankinja, kraljevina, portugalka, žametna črnina. Po letu 1970 so se začele pojavljati prve mednarodne sorte, kot so rumeni muškat, chardonnay, sauvignon, pozneje še sivi pinot, traminec. Zaradi vrlih vinogradnikov, ki so se trudili, lahko rečemo, da je danes Bela krajina znotraj Slovenije pravzaprav domovina muškata.
Dejstvo je, da je dežela Posavje vinarsko najmanj razvita vinorodna dežela v Sloveniji.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je zgodil veliki pok s cvičkom. Ta je prinesel dobre stvari in dokazal, kaj vse se da z marketingom narediti. Najbolj sta za to zaslužna vinar Zdravko Mastnak in nekdanji direktor Krke Miloš Kovačič, ki je vse skupaj držal pokonci. Po drugi strani pa je nastal negativen predznak za celotno regijo, saj se je vse vrtelo samo okrog cvička. Hkrati je bilo tudi težko konkurirati gigantu, kot je cviček. A kupec se spreminja, ima čedalje večje zahteve. In danes cviček ni dovolj. Zato je zaznavna rast pridelave sortnih in bolj kakovostnih vin. Počasi se pozablja tudi na polsuha in posladka vina ter se prilagaja sodobnemu okusu pivca, to pa so suha vina. In sortna. Taka, ki nosijo pečat terroirja.
Je cviček edini razlog, da Posavje venomer caplja za Primorsko in Podravjem?

Največ škode so naredila razna vinska ocenjevanja, ki so favorizirala sladka vina. Torej, več ko je bilo v vinu sladkorja, boljša je bila ocena. Vinogradniki so bili, jasno, zaslepljeni in so si govorili, češ dobil sem medaljo, zato bom pridelal še več sladkega vina. A kupec je iskal nekaj drugega. Mi v Posavju smo mislili, da smo samozadostni. Pridelovali smo vina, ki jih nihče ni želel piti. Potem se je zgodil prej omenjeni veliki pok cvička, tako da je vinogradništvo in vinarstvo stagniralo. Šele zdaj se počasi opuščajo lahkotna suha vina, kot sta cviček in metliška črnina.
Največ prepoznavnih vinarjev je ravno iz Bele krajine. Zakaj?

Eno so naravne danosti, drugo pa to, da smo nekateri Belokranjci že davno hodili na mednarodna ocenjevanja v Ljubljano.



Foto: Jure Makovec

Danes se iščejo avtohtone oziroma lokalne sorte. Kaj lahko tukaj ponudi Posavje?

Imamo po novem avtohtoni modro frankinjo in portugalko. Od belih imamo kraljevino. Imamo tudi rumeni muškat, ki daje izredne rezultate. No, tudi beli pinot in zeleni silvanec lepo uspevata. Perspektiva je tudi v modrem pinotu, vendar je zanj potrebno znanje, ki ga v Posavju še ni na pretek. Pomemben segment so tudi peneča se vina. Imamo čudovite danosti za penine, sploh na Dolenjskem in Bizeljskem. Imamo Isteniča, ki je bil veliko pred časom, in Mastnaka, od novih pa Slapšaka in še veliko mladih. Saj se premika, ampak prepočasi.

Če se osredotočiva na lokalne sorte: zdi se, da je frankinja dobila kar zagon, odkar je uradno slovenska. Kaj pa kraljevina?

Tako kot smo začeli s frankinjo, bi morali tudi s kraljevino. Seveda je treba najprej urediti vse potrebno v vinogradih, zmanjšati pridelke. S kraljevino bi morali storiti kot Brici in Vipavci z rebulo. Na prvo mesto pa bi pravzaprav postavil laški rizling. To je odlična sorta, ima pa negativen predznak, ker se je v preteklosti vino prodajalo v litrskem programu po nizki ceni. Zato ga danes nihče noče piti. A pri nas ima odlične pogoje. Kot frankinja med rdečimi sortami. Na Bizeljskem pa imajo rumeni plavec, ki je odlična sorta za penine.
Kdaj pa bomo iz Posavja dobili več kompleksnejših vin?

Najprej se bodo morali vinogradniki sami s seboj dogovoriti, kaj bi radi, potem pa je treba začeti v vinogradu. Najprej je treba vinograde zasaditi na pravih legah. V drugem koraku bo treba bistveno zmanjšati pridelek, ni dovolj le zelena trgatev. V Beli krajini se to kar dogaja, v drugih dveh okoliših pa malo manj. So pa iz cvička preskočili na tako imenovana lahkotna sveža vina, kar je zelo pomembno. Zdaj bo treba še malce počakati, da bodo stopili na drugo stopnico in začeli pridelovati kompleksnejša vina, primerna tudi za zorenje v kleti in nato v steklenicah. Je pa treba vedeti še eno stvar: Primorska ima na drugi strani Italijo, mi pa imamo v Beli krajini čez mejo vasi s po 30 prebivalci, kjer nismo našli nobenega pozitivnega zgleda. In kupcev ni.
Je res tako težko priti čez Gorjance?

Težava so povezave. Dejstvo je, da smo bogu za hrbtom. Tudi s turizmom je težava zaradi tega. Desetkrat bolj se je treba potruditi, da pride kdo k tebi.

Kako je z vinskim turizmom v Posavju?

To je šov, ki ga je treba zganjati. Rok Petančič iz KŠTM Sevnica se zelo trudi z modro frankinjo. Njemu kapo dol, saj bo s tem napredovala vsa regija. Letos so resno zastavili Teden okusov Posavja, v okviru katerega sodelujejo gostinci, vinarji in drugi ponudniki. Bomo videli, kaj bo iz tega. Pri nas, v Beli krajini, so klasični kmečki turizmi, ni pa visoke kulinarike. Ni to, da ne bi znali, nimamo je komu ponuditi. Imamo še Dobrote Bele krajine, kjer se gostinci trudijo, pa ne smemo seveda pozabiti Vinske vigredi v Metliki. Na splošno pa je preveč salamijad in raznih izpeljank iz tega. To ima skoraj vsaka vas. Tako kot na hitro pripravljenih vinskih veselic.
Intervju je bil objavljen v novem magazinu hiše dobrih vin Koželj, Wine Magazine 2019. Novinar: Vanja Alič, Finance, O vinu

Priljubljeni

Starostna omejitev

Vsebina spletne strani je zaradi ponudbe
alkoholnih pijač namenjena polnoletnim osebam.