Dve Veroniki

Vinarstvo je v vaši družini že častitljivih 130 let, korenine pa ima na Vipavskem.

Veronika mlajša: Moj prapradedek se je na Dolenjsko preselil v drugi polovici 19. stoletja iz vasi Lozice pod Nanosom. Tukaj je kupil zapuščeno domačijo z zidanico in pol hektarom vinograda, ki je naš še danes. Počasi je kmetija rastla in se razvijala. Zgodbo je nadaljeval moj ded Josip, ki smo mu rekli ata Jože. Zelo mlad je izgubil starše in s sestro ostal sam na kmetiji. Ta izkušnja mu je dala širok pogled in jasno vizijo. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je začel resneje ukvarjati z vinom. Prvi je začel cviček točiti v buteljke in prvi se je na Dolenjskem začel ukvarjati s peninami. Povečal je vinograd ter povzdignil kakovost in prepoznavnost znamke Frelih. Nikoli se ni ustrašil ničesar, kar mu je prineslo življenje. Večkrat mi je govoril, da je bilo v njegovih časih dolenjsko vino vredno dvakrat več od primorskega, danes pa je ta regija v primerjavi z drugimi precej v ozadju. Ampak upamo, da se bo to v naslednjih letih spremenilo.

Potem je vinsko klet prevzel vaš oče Peter.

Veronika mlajša: Ata Jože je klet vodil do leta 2006. Moj oče Peter, ki jo je prevzel za njim, mu je že pred tem veliko pomagal. Leta 2003 je toča uničila ves pridelek, zato smo takrat začeli na novo. Odkupili smo del gozda ter povečali vinograd na štiri hektare in pol, kar je približno 23.000 trt. V najstarejšem delu, ki ima 32 let, raste zeleni silvanec, gojimo pa še žametno črnino, modro frankinjo, modri pinot in nekaj sivega pinota. Razmerje na novo zasajenih belih in rdečih sort je takrat ustrezalo pridelavi Cvička od fare, ki je bil naš glavni proizvod. Po njem nas ljudje poznajo še danes. Hkrati s cvičkom pa je naraščala tudi pridelava penin. Moj oče je vinsko klet vodil do leta 2014, ko je žal umrl.

To je bil kar precejšen šok za vso družino.

Veronika, vi ste bili že prej vpeti v vinsko zgodbo, a s prezgodnjo izgubo moža ste prevzeli ogromno breme. Kaj je bilo najtežje po njegovi smrti in na kaj ste danes najbolj ponosni? Katera osebnostna lastnost ali vrednota je bila tista, ki vam je najbolj pomagala, da ste nadaljevali in razvili zgodbo Frelihovih vin?

Kako se počuti mlad človek, ko se kar naenkrat zave tako velike odgovornosti na svojih plečih?

Veronika mlajša: Na začetku sem na vse to gledala na zelo romantičen način, s študija pa sem se vrnila polna zamisli in želje po takojšnjih spremembah. Šele zdaj se počasi zavedam, kaj to pravzaprav pomeni. Ker je to manjša družinska klet, moram znati vse od del v vinogradu, v katerih zelo uživam, do prodaje. To ni lahko, saj vsak pač ni dober za vse, ampak jaz to jemljem kot življenjsko izkušnjo in rast. To ni več hobi, ampak delo za preživetje, zato se je treba ob njem veliko učiti. Ker sem najmlajša od štirih otrok, sem se velikokrat lahko zanašala na brata in sestro, zdaj pa sama oziroma z mamo sprejemam pomembne odločitve.

Imate štiri otroke, ampak Veronika mlajša je tista, ki se je zapisala vinarstvu. Malo za šalo: je v tem, da sta zdaj skupaj dve Veroniki, tudi kaj simbolike in usode?

Kaj vam je dal študij v tujini, česa ste se naučili?

Veronika mlajša: Predvsem širine in zavedanja, da imamo v primerjavi z regijami, kot so Francija, Italija in Španija zelo proste roke ter veliko več možnosti za razvoj. Sami lahko izbiramo sorte, ki nam najbolj ustrezajo, in smer, v katero želimo ustvarjati. Vino ni le kemijska enačba in točno določena kislost. Veliko pomeni tudi čutna plat, torej kako delaš to vino. Kot študent si težko predstavljaš, kako boš vse pridobljeno znanje uporabil v praksi, ta študij pa je že sam dajal velik poudarek praktičnemu delu. To je najdragocenejše, kar sem pridobila s študijem.

Koliko steklenic letno pa pridelate?

Koliko pa vas dela na vaši kmetiji?

Kako pa dolenjska klima in lega vplivata na vaš pridelek?

V hiši Frelih ste cviček postavili na svetovni zemljevid. Pot od tedaj, ko je pokojni gospod Josip zastavil »drugačno smer«, pa do danes, ko Cviček od fare osvaja tudi Decanterjeve in druge strokovnjake, gotovo ni bila lahka. Kaj dela danes vaš cviček tako poseben in kaj je večji izziv: pridelati odlično vino ali prepričati dvomljivce, ki cvičku še vedno odrekajo mesto med dobrimi kapljicami?

Veronika mlajša: Za ugled cvička smo krivi pridelovalci sami. Na našem delu Dolenjske so vinogradi majhni in strmi, zato je težje pridelovati večje količine vina. Kljub trudu Konzorcija Cvička, se ta še vedno prodaja po zelo nizki ceni. Ker to vino ni zanimivo za mlajše generacije, se pije vse manj. Po mojem mnenju pa bi moral cviček napredovati v kakovosti tako kot vsa druga vina, ne pa obtičati na mestu zaradi nekakšne mentalitete »cviček je cviček«. Le tako bi pridobil ugled, ki si ga zasluži. Naš Cviček od fare pa je že v času našega ata Jožeta po kakovosti odstopal od drugih in bil zato tudi dražji. Kot majhna klet z njim nismo mogli konkurirati velikim proizvajalcem, zato smo ga nehali točiti v litrske steklenice in ga ponujali le še v buteljkah. Uroš Bolčina nam je že leta 2017 predlagal, da ga damo oceniti na Decanter, kjer se je uvrstil med priporočena vina. Takrat se je začelo o njem res govoriti.

Kako pa pravzaprav naredite cviček, ki po kakovosti odstopa od drugih?

Kakšne načrte imate za vinsko klet Frelih? Želite, da bi tako kot vaš dedek tudi vi poskusili kaj novega in uresničiti kakšne malce drugačne ideje?

Kako se na vinih Frelih odraža to, da vinsko klet vodita dve Veroniki?