BREZPLAČNA poštnina ob nakupu nad 50 €!

Ime produkta ste dodali na vaš seznam želja!

Tri generacije vinark

10. junij 2024

Intervju: Mihaela Kopše / Hiša vina Doppler 

Deli na:
Na vrhu s soncem obsijanega hriba v Kozjaku nad Pesnico stoji Hiša vina Doppler, pod njo pa se na rodovitni zemlji razprostirajo brajde vinske trte. Zanjo skrbi že tretja generacija žensk, potomk vinarja Ivana Dopplerja, ki je v najrazburljivejšem obdobju prejšnjega stoletja od benediktincev kupil to posest in jo začel ponovno obdelovati. Pogovarjali smo se z njegovo vnukinjo Mihaelo Kopše, ki danes uspešno vodi vinarno skupaj s svojimi tremi hčerami.
Vaše posestvo ima zelo zanimivo zgodovino, trdo delo v vinogradu je neke vrste družinsko izročilo.

Začel ga je moj dedek, po katerem vinarna nosi svoje današnje ime. Posestvo in hišo, ki je bila nekdaj letna rezidenca benediktinskega reda Stift Admont, je kupil leta 1938. Babica z njo ni bila preveč zadovoljna, zato je dedek nedaleč stran zgradil novo hišo, mi pa danes spet živimo v tej stari iz leta 1815, ki smo jo seveda obnovili. Poleg vinogradništva se je dedek ukvarjal tudi z živinorejo in bil pri obojem zelo uspešen, a je prišla vojna in vse obrnila na glavo. V kleti je imel partizansko tiskarno, eden od sosedov pa ga je izdal Nemcem, zato so ga leta 1944 za osemnajst mesecev poslali v taborišče Dachau. Na srečo se je vrnil, a je po vojni zaradi nacionalizacije ostal brez svoje kmetije. Še enkrat jo je odkupil nazaj in od takrat je naša. Kljub burnemu življenju je dedek vseeno živel do leta 2004, ko je dočakal 92 let. 

Je tudi znamka Doppler obstajala že v njegovem času?

Ne, ta je nastala leta 2009, ko sva se z možem odločila za gradnjo nove vinske kleti. V stari namreč nismo mogli pridelati dobrega vina, ker je bila vlažna in umazana, vanjo nismo mogli niti povabiti gostov.

Ste se vinarstva naučili od dedka? Kdaj vas je začelo zanimati? 

V družini sva dve hčeri, imam namreč še sestro Piko, ki je bila vrhunska športnica v namiznem tenisu, zato je bila pogosto zdoma. Mene pa kljub talentu treningi niso preveč mikali, zato sem se vpisala na gimnazijo in razmišljala o študiju medicine. Pa me je pot zanesla v Maribor, kjer sem končala Fakulteto za kmetijstvo in biosistemske vede. Vpisala sem se tudi na podiplomski študij, opravila vse izpite za doktorat, naloge pa še zdaj nisem napisala in je verjetno tudi nikoli ne bom. Fakulteta mi je dala znanje in širino, največ izkušenj pa sem dobila doma in na pripravništvu v Radgonskih goricah. Tam sem se navdušila nad peninami, ki smo jih kmalu začeli pridelovati tudi sami. Z dedkom sva v stari kleti prešala grozdje in kletarila, moja mama Veronika pa je skrbela za vinograd. Vse življenje je garala od jutra do večera. Vina pa nikoli ni pila. 
Vodenje vinarne ste prevzeli od nje. 

Tako je. A mama je kmetijo vodila le kratek čas. Dedek je bil stare sorte, dolgo se je bal posest predati v ženske roke. Moja mama je bila na čelu le eno leto in pol, potem pa sem leta 2004 že jaz poprijela za krmilo. Eden od razlogov je bila subvencija Evropske unije, s katero so spodbujali zgodnje upokojevanje, da bi kmetije prej prevzele mlajše generacije.

Kako velika pa je vaša posest?

Naša kmetija ima štirideset hektarov zemlje, od tega je deset hektarov gozda, pa njive in polja, vinogradov je devet hektarov. Do leta 2018 smo še redili bike, kar je bila tudi dedkova ideja. Živinoreja je namreč manj podvržena vremenskim razmeram, zato mu je pomenila varno zaslombo, a na žalost smo z njo imeli tudi veliko stroškov. Zato smo jo opustili in se preusmerili v vinski turizem. Leta 2017 smo odprli vinotoč, v katerem organiziramo poroke, rojstne dneve, teambuildinge in druge prireditve.

Katere vrste vin pa pridelujete? 

Najbolj znani smo po treh vrstah penin, pridelanih po klasični metodi – to so Diona iz chardonnayja, Rosé penina iz modre frankinje in zweigelta ter Muškatna penina. Od belih sort pri nas prevladujejo laški rizling, šipon, muškat otonel, sauvignon in renski rizling, za rdeča vina pa modra frankinja in zweigelt.
Kaj pa bi izpostavili kot glavno značilnost vaših vin?

Vsak vinar ima svoja vina, v katerih se čuti njegova roka. Pri naših vinih je to ženska roka. Leta 2021 smo se odločili za spremembo stila. Do takrat smo kot večina štajerskih vinarjev pridelovali lahka, sveža in sadna vina, ampak teh je že povsod veliko. Nato pa smo ubrali drugo pot. Sveži sta ostali naši vini Zeleni silvanec in nagajivi Fazan, vsa druga pa so delno ali v celoti zorjena v lesenih sodih. Skupaj s slogom smo prenovili tudi etikete. Vsaka od njih ima svojo zgodbo. Na Dioni sta upodobljena dva ženska obraza, moj in mamin. Pokrajina in podnebje sta pomembna dejavnika pri kakovosti vina. Vaša posest ima, kar se tega tiče, izjemno lego. 

Kako izkoriščate ta privilegij? 

Tu moram omeniti svojo najstarejšo hčer Lino, ki je zelo vpletena v naš družinski posel, saj opravi večino dela v kleti in vinogradu. Kot predstavnica mlajše generacije je tudi ona precej občutljiva na posledice klimatskih sprememb in našega vpliva na okolje. Ko se je odločila, da bo ostala doma, smo se preusmerili v ekološko pridelavo, ki jo prakticiramo že tri leta. Naslednje leto bodo naša vina že lahko dobila ekološki certifikat. 

Je ekološka pridelava v sozvočju z naravo težja kot običajna? 

Seveda. Sistemična škropiva so bolj obstojna kot ekološka kontaktna, ki jih spere dež. Zadnji dve leti je bil to velik izziv, saj sta bila maj in junij res mokra. Skoraj vsak dan smo morali po dežju škropiti, včasih tudi na roke. Ampak nismo obupali. Če smo se odločili za to, moramo pri tem tudi vztrajati. V naših koncih smo bili tudi eni prvih, ki smo opustili uporabo herbicidov za škropljenje proti travi med trtami, ki se mi zdi res škodljivo. Vsak vinar se trudi po svoje, vsem nam je v interesu, da čim manj škropimo, brez tega pa se žal ne da. 
Kako pa občutite podnebne spremembe, kako vplivajo na vaše pridelke?  

V zadnjih dvanajstih letih smo en pridelek izgubili zaradi toče, enega zaradi zmrzali, dve leti pa smo izgubili zaradi korone. Če vse seštejemo, smo bili kar eno tretjino tega obdobja brez pridelkov. Vinarstvo in kmetijstvo sta s tega vidika zelo problematična, saj je naša tovarna pod milim nebom, mi pa smo proti naravi nemočni. Vinograde imamo sicer zavarovane, a to je le obliž na rano. Denar, ki ga izplača zavarovalnica, zadostuje za nakup grozdja eno leto po toči, posledice pa čutimo še tri ali štiri leta.

Vodenje kar velike vinarne je verjetno zelo zahtevno. Kako velik zalogaj je to?

Zdaj, ko so otroci že večji in si lahko razdelimo naloge, je precej lažje. Med letoma 2005 in 2015 pa sem se malce upočasnila. Kot mati treh mlajših otrok težko hodiš na sejme in degustacije. Vinarka ali vinar morata biti pravzaprav deklici za vse. Od zasaditve do končne prodaje vinograd zahteva veliko dela, marsikatera noč pa mine brez spanca. Ampak to nam je v krvi. Nič ni težko. Ko delam, ne mislim na to. To je pač moj način življenja. 

Koliko pa vas dela v vinarni? 

Poleg mene in hčere je pri nas zaposlena še ena sodelavka, ki je že trideset let praktično del naše družine. Še ena hči študira agronomijo na Višji šoli za gostinstvo in turizem, zato nameravamo letos začeti gradnjo restavracije in destilarne. Končno bomo imeli kuhinjo. Počasi torej posle predajam naslednji generaciji. Mladi vinarji, ki so med seboj zelo povezani, imajo drugačen način razmišljanja in sveže ideje, kar me zelo veseli. 

Ali opažate kakšne razlike med ženskami in moškimi v vinarskem poslu, pa tudi pri izbiri vina? 

Zdi se mi, da smo si ženske in moški v tem poslu kar enakovredni. Morda je razlika res ta, da zaradi materinstva ne moreš več tako pogosto obiskovati različnih degustacij. Meni osebno ni blizu niti prodaja od vrat do vrat. Zdi se mi, da je moškim to lažje. V gostilni spijejo kozarček in se ob njem vse dogovorijo. Po drugi strani pa imamo ženske marsikje tudi prednost. Tudi strokovno smo dobro podkovane. Včasih je veljalo, da ženske pijemo slajša vina. Danes pa najdeš več žensk, ki pijejo suha vina, in več moških, ki posegajo po sladkih. Opažam, da so ljudje, kar se tiče vina, že dobro izobraženi, tudi kultura pitja se je dvignila na zelo visok nivo.
Vinar meseca
Fazan Doppler cuvee
Doppler
Slovenija
·
Štajerska slovenija
·
Belo
·
Suho
·
2019
·

8,80 € 11,00 € (20% popusta)
Grozdje treh tipično Štajerskih sort je bilo ob trgatvi združeno, ter vinificirano v popolni odsotnosti kisika. S tem smo ohranili saden karakter, ki je bil nadgrajen s trimesečnim ležanjem na drožeh v INOX posodi.
Blagovna znamka
Država
Regija
Štajerska Slovenija
Barva
belo
Volumen
0,75
Sorta
Beli Cuvee
Struktura
sveže belo vino
Sladkorna stopnja
suho
Letnik
2019
Alkoholna stopnja
12 %
Vsebuje
sulfit
Vinar meseca
Efekt beli
Doppler
Slovenija
·
Štajerska slovenija
·
Belo
·
Suho
·
2018
·

10,46 € 13,07 € (19.97% popusta)
Zgodbo o neusahljivi volji in pogumu, ki je nastala ob koncu 2. svetovne vojne, danes pripovedujemo potomci Ivana Dopplerja. Bolnemu in shiranemu je vaška zdravnica po njegovi vrnitvi iz Dachaua priporočila čašo rdečega na dan. Hvala za efekt, ki je pripomogel, da je dočakal 93 let.
Blagovna znamka
Država
Regija
Štajerska Slovenija
Barva
belo
Volumen
0,75
Sorta
Beli Cuvee
Struktura
zrelo belo vino
Sladkorna stopnja
suho
Letnik
2018
Alkoholna stopnja
12,5 %
Vsebuje
sulfit
Deli na: