BREZPLAČNA poštnina ob nakupu nad 50 €!

Ime produkta ste dodali na vaš seznam želja!

Pogovor z Lucijo in Rokom Koželjem: "Vino je od nekdaj del nas"

15. marec 2023

Kdo stoji za blagovno znamko Koželj, hišo dobrih vin? V podjetju, kjer svojo ljubezen do vina razumemo ne zgolj kot delo, ampak kot način življenja, sodeluje vsa družina. V sproščenem duetnem pogovoru se vam predstavljata Lucija in Rok Koželj. Mlajša generacija družine, ki počasi prevzema vajeti in nadaljuje družinsko zgodbo.

Deli na:

Vinska zgodba Hiše dobrih vin Koželj, danes največjih distributerjev vina v Sloveniji, se je začela že leta 1991, ko je vajin oče ustanovil družinsko podjetje. 30 let kasneje ima vse večjo vlogo tudi podmladek. Kaj je vajina vloga v Hiši dobrih vin Koželj?


Lucija: Jaz bolj pokrivam marketinški del v podjetju, pisarne in procese znotraj podjetja. 

Rok: Jaz pa skrbim za vhod in izhod (smeh). Moje delo je nabava, odnosi z vinarji, nabor vin in prodaja, delo s komercialisti ter njihovo upravljanje. Intenzivneje se torej dotikam samih vinskih in poslovnih vsebin. 


Jože Koželj je vajin oče, ustanovitelj in lastnik podjetja ter hkrati vajin nadrejeni. Bi rekla, da je strožji v vlogi očeta ali šefa? 


R: Po mojem je kar eno in isto. Ko je oče je šef, ko je šef je oče. To dvoje se vedno prepleta. 

L: Mogoče je bil v najstniških letih strožji kot oče. Zdaj, ko sva odrasla, pa nama že bolj zaupa in ne igra vloge šefa, ki bi se ga bala. Pri tem, kar počneva, nama popolnoma zaupa, tako da ne moreva trditi, da je strog šef.

R: Res je. Pravzaprav se zdi, da nama tako zaupa, da lahko rečeva, da je tudi v službi bolj oče kot šef. 


Je bilo od nekdaj samoumevno, da bosta prevzela družinski posel, ali sta morda imela zase drugačne načrte? 


L: Najprej sva oba zajadrala v popolnoma druge smeri. Jaz sem na primer vso mladost govorila, da bom arhitektka. Vpisala sem se na arhitekturo in opravila več tečajev risanja. No, na koncu sem pristala na ekonomiji in v družinskem podjetju (smeh). 

R: Pri meni je bilo podobno. Mene sta zelo zanimala strojništvo in energetika in sem se tudi vpisal na strojno fakulteto. Na koncu pa sem pristal pri vinu. To je tako - vse življenje si v tem, to poznaš in to se te drži. 

L: Ja, z najinin mlajšim bratom pa je drugačna zgodba. On je povsem predan naravi in rožam. Bomo videli, kam bo še zajadral, ampak za enkrat ga zanimajo povsem druge stvari, tako da mu je kar malce odveč, ko ga prosimo za kakšno pomoč v podjetju (smeh). Bomo videli, kam ga bo odpeljalo življenje.

Kaj pa vaju pri svojem delu najbolj pritegne (poleg tega, da veliko časa preživita obkrožena z vrhunskimi slovenskimi in tujimi vini)? 😊 


L: V bistvu v družbi vin preživimo relativno malo časa. Mene sicer pritegne predvsem delo z ljudmi, dinamika, izzivi. Pa tudi zadovoljstvo na koncu, ko vidiš, da ti nekaj uspe, da nekaj dobrega narediš za podjetje.


R: Zame je to na splošno zelo lepo delo. Ker si hkrati podaljšana roka vinarja, kmeta, občasno pa tudi velikih multinacionalk. Po drugi strani skrbiš tudi za znamke, ker nekateri izmed njih ne vejo točno, kako se optimalno razvijati in kako tržiti svojo znamko. Na koncu, ko nekaj uspeš, ko dosežeš določene rezultate, si zelo ponosen, ker praktično skrbiš za celotno verigo.


Delo v družinskem podjetju ima verjetno tudi svoje izzive. Kakšni so ti izzivi in kako jih skupaj kot družina rešujete? 


R: Vsak od nas ve, kaj je njegovo delo in kakšne so njegove naloge. Eden drugemu zaupamo in vemo, kdo je na katerem področju dober. Ko si delo razdelimo, vemo, da bo dobro narejeno in ne kontroliramo več stvari za nazaj. S tem vse teče veliko hitreje. Tudi poznamo se že, tako da se včasih samo pogledamo med seboj in vsak zase ve, kaj mora narediti, da stvar teče.


L: Vedno so kakšne preizkušnje, in če pridejo izzivi, se med seboj pogovorimo, damo ideje na kup in najdemo pot. Kot podjetje se vedno prilagajamo razmeram, ker se tudi trg ves čas spreminja, pa tudi zahteve kupcev so različne. Zato vedno iščemo poti, da se približamo kupcem in hkrati sledimo naši začrtani poti.

Kako pa obvladujete to ločnico med delom z družino in prostim časom z družino? Si greste kdaj tudi na živce? 😊

L: Ja, tudi to kdaj pride (smeh). Prostega časa pa v resnici skoraj ni. Ob vseh družinskih kosilih takoj zajadramo v posel. Brez tega ne gre. Pogosto si sicer rečemo, da ob nedeljah ne bomo govorili o delu in poslu, pa smo takoj nazaj.

R: Ja, ko prideš zvečer domov, ves utrujen, po celem dnevu izzivov in je tema pogovora ponovno posel, si pogosto misliš »joj, zakaj?« A po drugi strani je to včasih tudi zabavno. Takšen je pač naš vsakdan. 

Kateri pa so bili vajini največji izzivi na začetku, ki se vama zdaj zdijo tako majhni in daleč stran?


L: Po mojem je pri obeh to vodenje in predaja dela drugim sodelavcem. Ker sva bila toliko mlajša, si na začetku nisva upala predajati dela nekomu, ki je v podjetju že dolgo časa. 

R: Res je. Vedno sva za detajle na vseh področjih poskrbela midva. In še zdaj je tako, da si želiš vse postoriti sam. Le da nama sedaj to ne znese več. Vodenje je pri obeh točka, ki sva se jo morala priučiti in premagati te izzive. Pa se še vedno počasi učiva. 

Oba sta precej mlada aktivno vstopila v vodenje sicer različnih področij v podjetju. Kakšen nasvet bi dala samemu sebi takrat, z izkušnjami, ki jih imata zdaj?


L: Zaupati vase in v ekipo. Več glav več ve, to smo še vedno dokazali. Tudi med korono je bilo tako. Ko smo vsi skupaj prijeli za stvari, smo krizo prebrodili. Kljub temu, da je bilo več kot 70 % naslovov kupcev zaprtih. Iz teh naslovov v tem obdobju ni bilo prihodkov, pa smo vseeno s skupnimi močmi dokazali, da zmoremo. To smo večkrat dokazali tudi na naših dogodkih. Ko se ekipa poveže, se res pokaže, kaj lahko skupaj naredimo. 

R: Se strinjam. Pomembno je verjeti v ekipo in pravilno vodenje. Tudi sistematičnost procesa je tista, ki je ključna. Da v štartu čim bolj začrtaš smer in se tega potem držiš na vseh nivojih. 

Kako pa se spominjata svojega prvega srečanja z vinom? 😊


L: Se ga ne, saj je vino že od kar pomnim del nas. Že iz otroštva se spomnim, da smo vedno imeli skladišče z vinom, ki je od nekdaj kot družinski član. 

R: Zame je mogoče trgatev tisti spomin, ki se je najbolj utrnil. Vsako leto smo šli na Štajersko na trgatev in je to en tak lep spomin na vino.

Kako pa se je z leti vajin odnos do vina spremenil? Kaj je zdaj drugače pri tem v primerjavi z začetkom? 


R: Zagotovo ga zdaj bolj razumem. Vidim večjo širino, kakor takrat, ko sem poznal le nekaj vin. Zdaj, ko raziskujem raznolikost vina samo v Sloveniji, vidim, da je vino res veliko področje. Že sort in regij je ogromno, na koncu pa vedno pridemo še do vinarjev, kjer ima vsak neko povsem svojo idejo, kako ga bo naredil. Pri žganju je na primer največja moč branda, vsaj jaz to tako vidim. To področje je dosti bolj skrčeno. Pri vinu pa je vse bolj razpršeno. Zanimivo je, vsaj meni, ker se srečujem tudi z dragimi, tujimi vini, kako lahko ena steklenica vina dobi tako vrednost. Takšna vina ljudje potem kupujejo že kot investicijo, ne samo kot vino. 

L: Ja, s spoznavanjem različnih vin in okusov vidiš, da vino v resnici ni samo vino. Ni samo pijača različnih barv, ampak v ozadju res nekaj več. Govori zgodbe. Velik del vina so tudi regije, ki spreminjajo in narekujejo značilnosti posameznih vin. 

R: S spoznavanjem vidiš, zakaj so najbolj prestižne regije z imidžem tam, kjer so. Skozi tristo letno tradicijo, se na primer vsako leto detajli vina spreminjajo. In vsako leto se zato tudi stil vina spreminja. Iz letnika v letnik mi teh sprememb seveda ne začutimo, ker so tako majhne. Vinarji pa se z vsako letino posvečajo zelo globokim niansam. Dobesedno gre pri vinu za umetnost.

Kaj vaju pri vinu privlači? 


L: Ravno ta raznolikost, širina okusov. Primerjanje vin in vinska knjižnica, ki si jo lahko ustvarjaš v svoji glavi s spoznavanjem vinskega sveta.

Če bi morala do konca življenja piti le eno sorto vina, katera bi to bila in zakaj?


L: Uff, to pa je težko vprašanje (smeh). Zame bi to verjetno bil Chardonnay. Res je, da gre za svetovno sorto, ne lokalno, ampak ima toliko različnih obrazov in vsaka varijanta je dobra. Če bi morala, bi verjetno izbrala to. 

R: Jaz bi izbral Modri pinot. Sva res brat in sestra (smeh).

V preteklih dveh letih ste bili pri Koželjih ekstra aktivni. Ena od novosti, ki ste jo vpeljali je na primer spletni vinski sejem, prenovili ste spletno stran s spletno trgovino in pred kratkim v Portorožu in Ljubljani odprli tudi novi vinoteki. Kaj je naslednji projekt, ki se ga boste lotili?

L: Za naprej je idej in izzivov veliko. Želja je tudi po novih prostorih, tudi logističnih. Skratka po večji poslovni stavbi, kjer bomo res lahko izražali to, kar smo. Bomo pa videli, kdaj bomo prišli do tja. 

R: Razmišljamo tudi o kakšnem zaprtem dogodku, ki bo namenjen kupcem. Cilj je ta, da se vinska kultura pri nas razširi. Ideja je, da se izpostavi nekakšen vinski klub, kjer se ljudje dobivajo, dobijo postrežena vrhunska vina, mogoče se uvede degustacije. Tako bi skozi celo leto ljudje dobivali vpogled v svet vina in vinske novosti. Na ta način bi si lahko sami ustvarjali svoj vinski mozaik, z malo pomoči in usmeritvami. 

Na kateri projekt ali dogodek pri Hiši dobrih vin Koželj sta najbolj ponosna?


L: Inventura? (smeh) Ja, sedaj je tako, da si z vsako tako manjšo stvarjo zadovoljen, ko je narejena. Drugače pa je Festvina, ki se zgodi vsake dve leti, eden naših večjih dogodkov, ki ga res probamo držati na nivoju. Tam želimo vsakič resnično predstaviti to, kar smo, in ljudi s katerimi delamo. Naj bodo to vinarji, ali pa na drugi strani obiskovalci, se pravi naši kupci. 

R: Ja, za tak dogodek res garamo. In zvečer, ko pride na vrsto after party, ni večjega užitka (smeh).

Za konec... Kaj bi rada sporočila ljubiteljem vinske kapljice?

L: Spoznavajte vina in poskusite tudi kakšnega, ki ga običajno ne bi izbrali. Širite svoja vinska obzorja in nikoli ne recite, da nečesa ne pijete. Vsaj poskusite, morda vam pa na koncu postane všeč.

R: Ja, tudi jaz mislim, da je pomembno spoznavanje različnih vinarjev in vin različnih sort ter regij. Pomembno je, da si sam pri sebi ustvarjaš vinski leksikon. Seveda je logično, da si potem izbereš nekaj svojih favoritov, ko res hočeš uživati. Ampak da boš ob njih res lahko najbolj užival, moraš poznati tudi širšo izbiro.
Steyer Mark Cuvee belo
Steyer
Slovenija
·
Štajerska slovenija
·
Belo
·
Suho
·
2017
·

21,00 €
Na jeziku je Steyer Mark prijeten in eleganten. Po okusu suh, polnega okusa, z aromo cvetja, vanilije in tobaka. To polnost ublaži dostojna raven kislosti. Vino ima dolgotrajno obstojnost na nebu, kar je zanesljiv znak skrbno strukturirane mešanice dišečega traminca, chardonnaya in sivega pinota.Takoj je razkril številne vonje, ki prevladujejo v tej mešanici. Šopek Gewurztraminer, poln suhih cvetov. Če si vzamete čas za odkrivanje arom v kozarcu, vas lahko presenetijo pikantne note vanilije, hrasta, tobaka, ki blagodejno vplivajo na vse naše čute …
Blagovna znamka
Linija
Steyer Mark
Država
Regija
Štajerska Slovenija
Barva
belo
Volumen
0,75
Sorta
Beli Cuvee
Struktura
zrelo belo vino
Sladkorna stopnja
suho
Letnik
2017
Alkoholna stopnja
14,5 %
Vsebuje
sulfit
Modri pinot Pavo 2020
Kristančič
Slovenija
·
Goriška brda
·
Rdeče
·
Suho
·
2020
·

29,40 €
100% modri pinot Prosojno rubinasta barva z rahlimi opečnatimi odtenki. Kompleksna in elegantna aroma, ki spominja na aromo zrelega sadja, črnega popra, lesa in čokolade. V ustih je vino suho, sadno, s pravo mero kislin.Ponudimo ga k jagnječjim zarebrnicam v zeliščnem ovoju, mehkemu siru z belo plesnijo ali žrebičku z zelišči.
Blagovna znamka
Linija
Kristančič Pavó
Država
Regija
Goriška brda
Barva
rdeče
Volumen
0,75
Sorta
Modri pinot
Struktura
zrelo rdeče vino
Sladkorna stopnja
suho
Letnik
2020
Alkoholna stopnja
14 %
Vsebuje
sulfit
Deli na: