vinska

Slovenija

Ce je verjeti tujim obiskovalcem nase države, izvoznikom in uvoz­nikom nasih vin, je Slovenija tre­nutno v svojem vinskem zenitu, katerega viska pa se ni videti. Po­dobno pravijo tudi domaci pivci, ki sicer resda le redko pogledajo na tuje vinske police, saj so s kakovostjo slovenskih vin vec kot zadovoljni. V zadnjih letih je na domacem vinskem trgu prislo do nekaksnega prestrukturiranja. Vedno vec je strokovnih pristo­pov, vedno vec je solanega kadra in vedno vec enologov hodi na izpopolnjevanja v tujino, kjer svoja znanja se bolj izostrijo. Polamaterskega pristopa, ki je sicer se vedno prisoten, je zelo malo, zlasti v primerjavi s casom pred desetimi leti.
Temu primerna je tudi kakovost, saj je na trgu vedno manj vin z boleznimi in napakami. Morda je ponekod se vedno prevec unifor­miranosti (vinski stili, uporaba enakih kvasovk), toda vse to je v primerjavi s kakovostjo vin sa­mih zanemarljivo.
Slovenija je dezela belih vin (pri­blizno 70 odstotkov produkcije) in nekatera od njih segajo po svetovnih vrhovih. To lahko trdimo predvsem o segmentu t. i. oranznih vin, med katerimi je nekaj res izjemnih.
Pri rdecih vinih pa se pojavlja vsakoletna tefava sorazmerno kratkih jeseni, kar vpliva na izra­zito nezrelost pri nekaterih sortah (predvsem pri cabernet sau­vignonu). K temu bi lahko dodali tudi nepripravljenost vinarjev, da bi uporabili oziroma posadili druge sorte. Pri rdecih vinih najvisje cene in kakovost dose­gajo na primer primorske rdece zvrsti, ki vsebujejo po 90 in vec odstotkov merlota in ne cabernet sauvignona. Na Stajerskem so na primer koncno priceli intenziv­neje saditi in pridelovati modri pinot, ki ima tam izjemne pogoje, obstajajo pa se druge, za severne lege primernejse sorte, ki bi lah­ko dale izvrstne rezultate. Svetovne raziskave kazejo, da vinske dezele, v katerih ni mocne vinske industrije (govorim o milijonih steklenic izvoza), lepo "jezdijo" na prodaji in pridelavi avtohtonih in redkih sort. Pri nas jih ni veliko, imamo pa se vedno nekatere » fosilizirane« ostanke starih sort, ki so ponekod prava uspesnica, pri nas pa so jih tako vinarji kot stroka popolnoma pozabili, ker se menda ne proda­jajo. Le zakaj bi se, ce jih nihce ne naredi dobro in jih nihce ne pozna! Lep primer je lipovina (tako v Podravju kot v Posavju), medtem ko je harslevelu (lipo­vina po madfarsko) na Madfar­skem prodajni hit tudi za tuje kupce. Mali, predvsem primorski zaseb­ni sektor podira vse prodajne rekorde in ponekod smo navzlic precej zasoljenim cenam prica praznim kletem. Po drugi strani pa se dolga desetletja zanemar­jenim vinom iz bivsih zadrug dvigujeta ugled in kakovost, ki narascata s svetlobno hitrostjo! Razen nekaterih kleti, ki so po dolgih letih agonije propadle, so tiste, ki so vsa ta prestrukturi­ranja prezivele, v vrhunski formi. Za ta uspeh sta bila zasluzna dva bistvena elementa - profesionalni management in profesionalni enologi, ki koncno znajo narediti tisto, kar se je od njih od nekdaj pricakovalo. Menjava generacij je koncno obrodila sadove, saj so vina iz teh kleti tako pri nas kot v tujini v samem vrhu glede raz­merja med ceno in kakovostjo. Zgodba gre dalje, saj so se ob vinski kakovosti prebudili tudi turisticni delavci, ki vedno uspes­nej e orjejo po doslej nezorani ledini, imenovani vinski turizem. Pogumno so zaceli Brici, sledijo Vipavci in Istrani, preostali pa se se vedno make sramezljivo skri­vajo zgolj za kakovostjo svojih vin. In zdaj tudi v druzinskih kmeti­jah stafetno palico prevzemajo mladi, izobrazeni in vinu posve­ceni kadri, ki se posla lotevajo zelo profesionalno, saj vino ni vec samo sredstvo za prezivetje, ampak tudi vir dodane vrednosti, kar je od nekdaj prioriteta velikih in razvitih vinskih dezel.

Favourites

Starostna omejitev

Vsebina spletne strani je zaradi ponudbe
alkoholnih pijač namenjena polnoletnim osebam.